[ENG] Chapter 5: Once a primary school, now a secondary school
Na prehodu v 20. stoletje so obrati nove železarne in prometne povezave na Jesenice privabili številne priseljence. Z njimi se je večalo število šoloobveznih otrok. Kosova graščina, prej edina štirirazrednica, je kmalu postala premajhna in pojavila se je potreba po novi, večji šoli. Leta 1914 so tako zgradili ljudsko šolo (današnjo gimnazijo). Takrat jo je obiskovalo 694 šolarjev. Slovesna otvoritev nove šole je bila 5. aprila 1915. Med 1. svetovno vojno je bil pouk tu večkrat prekinjen, začasno so v prostorih šole uredili vojaško bolnišnico. V medvojnem času je bila to obvezna ljudska šola šestrazrednica za celo mestno področje. Med 2. svetovno vojno v času nemške okupacije je pouk potekal v nemškem jeziku, poučevali so nemški učitelji. Med zavezniškim bombardiranjem, 1. marca 1945, je stavba ostala nepoškodovana.
Takole se ponemčevanja v šolah v času nemške okupacije spominja domačinka Ivanka Knafelj Štrukelj:
»Nemci so takoj zaprli vse slovenske šole, zavedne učitelje pa kmalu izgnali v Srbijo. Zgradbo narodne šole je zasedla vojska, ki je uničila šolsko imovino in požgala tudi dokumentacijo šole.«
Svojega šolanja v gimnaziji pa se takole spominja Albina Sršen:
»Iz osnovne šole sem napredovala z zelo težko malo maturo. Naslednja štiri leta sem obiskovala nižjo gimnazijo v prostorih današnje gimnazije. Imela sem čudovitega razrednika, Branka Torkarja. Ta nas je upal peljati na zaključni izlet na Blegoš. Na vlaku do Škofje Loke nas je naučil še cigansko pesem: »Svi cigani svetca slav, čavrole …« Še danes jo znam. V gimnazijo sva hodila oba s starejšim bratom. Jaz dopoldne, on popoldne. Imela pa sva samo en komplet pripomočkov za geometrijo. Seveda sem bila večinoma jaz brez, zato sem imela prvo četrtletje opomin iz matematike.«
Kaj je botrovalo ustanovitvi jeseniške gimnazije, opiše priznani profesor in ravnatelj Gimnazije Jesenice ter častni občan občine Jesenice Bratko Škrlj:
»Življenje Jeseničanov je bilo podrejeno železarni, pa tudi šole so ji bile podrejene. Za delo v železarni je zadostovala osnovna šola. Ne srednje šole ne gimnazije ni bilo. Tako smo bili Jeseničani že vnaprej določeni za »šlosarje«, »štromarje«, »gesarje«, martinarje, plavžarje in podobne poklice. Do 2. svetovne vojne ni bilo fakultetno izobraženega domačina, zato smo morali vse intelektualce »uvažati« iz Ljubljane, Škofje Loke, Štajerske …Tovarna je potrebovala inženirje, mesto pravnike in ekonomiste. Ob vsem tem se je človek nehote vprašal: mar smo ob izviru Save res tako trdoglavi in nesposobni za akademske poklice? Odgovor na te dvome je prišel kmalu po 2. svetovni vojni.«
Gimnazija Jesenice je bila ustanovljena v šolskem letu 1945/46. Prva štiri leta je pouk potekal v prostorih meščanske šole v stavbi, kjer je bila kasneje kemična čistilnica. Leta 1949 se je gimnazija preselila v današnjo stavbo, ki je takrat dobila ime Gimnazija. Prostore je sprva delila z osnovno šolo do izgradnje nove šolske stavbe na Tomšičevi ulici (današnja OŠ Prežihovega Voranca). Do šolske reforme leta 1958 se je gimnazija delila na nižjo (do 4. razreda) in višjo (od 5. do 8. razreda). V naslednjih desetletjih se je razvila v dobro pripravljalnico za študij na univerzi in se opazno uveljavila v kulturnem, športnem in družabnem življenju na Jesenicah. Tako je še danes.
